Jutro ob morju

Jutro.

Tiho, mehko in toplo. Sonce je vstalo izza obzorja in srebrno obarvalo morje, da se je zaiskrilo v tisoč majhnih lučeh. Morje, ki je danes mirno in gladko. Kot da je oblito z oljem. Še skale, ki se dotikajo morja, so danes nekako zaobljene in mehke. Izgubile so ostrino, ki jo je vanjo zarisala burja. Na nebu je še spomin na luno, ki je bila včeraj zvečer okrogla, žareča in skoraj oranžna, ko se je pozno v noč spogledovala z morsko gladino in vanjo risala svojo podobo. Običajno je srebrna, včeraj pa je bila tako žareča in velika, kot da se je posebej lepo napravila za vsakega, ki pogleda vanjo. Spomin na luno zmotijo črički, ki so zapeli svoj odo radosti, svoj napev, ki odzvanja od jutra do poznega večera. Iz tako drobcenih bitij se širi tako uglašen zvok, ki mu šum morja, dodaja svoj napev. Njihova pesem daje slutiti, da je to edini smisel njihovega kratkega življenja tule na zemlji. Peti hvalnico soncu in življenju. Od jutra do večera! Do zadnje kaplje življenja.
Ladjica v daljavi pritegne mojo pozornost in brazde, ki jih riše, ko orje skozi gladko površino morja, se širijo daleč, skoraj do obale in se zopet vrnejo vase. V ocean tišine. Zvok motorja v daljavi in lajež psa mi pove, da se jutro poslavlja in rojeva dan. Sonce se dviga in vse bolj greje obalo in morje in mene, ki kot začarana zrem v to lepoto. Prhut kril galeba, ki sede nedaleč od mene, da si malo odpočije, in tudi on se zazre nekam v daljavo in hip zatem odleti v neskončno nebo.
Zvoki okoli mene postajajo vse glasnejši, kot orkester, ki se mu pridružujejo nova glasbila, da skupaj zaigrajo simfonijo novega dneva. Vsak dan enako a hkrati malo drugačno.
Še en dan, ki me bo kot prijeten spomin globoko v meni grel v mrzlih zimskih večerih. In obetal, da ga znova doživim, ko se leto obrne.