Moja Indija – 28. 7. do 21. 8. 2018

Tole pisanje je namenjeno vsem, ki obiskujete mojo/našo spletno stran.  letos se prvič odpravljam v Indijo in morda bo pisanje, ki se bo vrstilo čez skoraj cel avgust, koristi ali pa navdihne še koga. Potujeva oba, tudi mož se je odločil, da mi sledi. Privoščila si bova Pancha Karmo, prenovo telesa in duha, no ja, ne gre za lepotne posege, gre za notranje čiščenje telesa in uma.

Prosim upoštevajte, da se v tem času ne bom javljala na  mobi ali sms-e, bom pa dosegljiva na  mail in MSG. 

Javljala se bom tudi iz same Kerale, če bo šlo, kar vsak dan, da boste lahko sledili, kaj se mi dnevno  dogaja.:)

5. julij: Do samega odhoda, ki se bo zgodil 28. julija (letališče Zagreb) manjkajo še več kot trije tedni,  nekako še ne čutim prihajajoče Indije. Ravno sem se vernila s Korčule, kjer sem ponovno iskusila vso lepoto otoka, morja,  in resnično globokega notranjega miru in usklajenosti. Znova sem si naravnala notranji kompas, da lahko plujem dalje.  Urejeno imam Viso, imam že od spomladi kupljeno letalsko karto, padla je odločitev o ne-cepjenju, tako da si lahko v miru pogledam kaj vse me čaka, nakupim indijske rupije.

Tule je povezava do ashrama oz. ayu klinike:

http://www.poonthottam.info/

24. julij:  Počasi se začenjam zavedati kam dejansko potujem in drugačnosti vsega, česar sem vajena. Prvič potujem na drugo celino! In prvič v tako odročen kraj. Razmišljam kaj vzeti seboj, saj tam ni nobene trgovine!  Tri ure od letališča Cochin v notranjost Indije. So mi napisali, da mi priporočajo, da sedim na napihljivi blazini, saj je cesta zelo slaba in luknjasta ter razrita, nas bo metalo v strop taxija, kakršen že ta taksi bo :),

Glede finančne varnosti sem si odprla N26 račun oz MasterCard. Odprem ga v 8 minutah preko mobija, brezplačno vodenje računa, brezplačna MasterCard. Bomo videli kako se bo obnesla. Potrebno je naloziti nekaj denarja in točno toliko lahko porabim.

30.7.

Pisem na tablico, bodo napake, upam pa, da se bomo razumeli.Sedaj sem ze v ashramu.Pot je bila naporna, totalno neprespana noc, ta noc pa ze normalno prespana. Postelje trde, a kar udobno. Soba preprosta a dokaj cista, prav nic evropska..Indija pac. Zunaj konstantno dezuje, vlage polno, se pa da vzdrzati. Hrana je precej posebna’ zjutraj slana palacinka in mlecni napitek ter zacinjen caj. Zjutraj naj bi imeli jogo, pa sem jo na koncu vodila jaz, ker ni bilo učitelja.

Sedaj je deževno obdobje. Veliko vlage je čutiti, je pa vseeno tole prav idiličen konček sveta. Ashram je na hribčku, med bananovci in palmami, polno eksotičnih živali oz ptičev, ki se vseskozi oglašajo . Njigovi kriki se mešajo z zvokom ventilatorja na stropu sobe in vse skupaj ustvarja res posebno atmosfero.

Zjutraj pa nas ob pol šestih zbudi glasba iz bližnjega templja. Ki se zaključi točno ob šestih. In enako zvečer. Zunaj se že večeri, dan se bo zaključil in z njim tudi moje današnje pisanje.

31.7.

Takšnega naliva ne pomnijo tukaj. Ponoči se je pričelo, zjutraj je dež preglasil glasbo iz templja. Zdajle je popoldan in se počasi umirja. V okolici so evakuirali nekaj vasi zaradi poplav, bili smo tudi brez elektrikene nekaj ur. Problem je vlaga, ki jo je v obilju. Svoja oblačila hranim v kovčku, da ostanejo suha. Sicer pa je vsa posteljnina vlažna. Lepo je slišati glasove ptic iz okoliških dreves.Toliko različnih in drugačnih glasov.

Hiša, kjer bivamo, je med drevesi,ntako da je v sobah temno, brez luči ne gre niti podnevi. Trenutno sem na klopci iz keramičnih ploščic pred njihovim officem oz ambulanto, ki izgleda kot malo boljša koliba. Sem prihajajo z bolnimi otroci oz tisti, ki zbolijo, da jih zdravi ayurvedski zdravnik. Zdravila izdelujejo sami iz rastlin, ki jih imajo posajenih v neposredni okolici. Povsem samozadostni so.

Osebje ne govori angleško, morda kako besedo, tako da si kimamo, se smejimo in kažemo z rokami kaj želimo. Prav zabavno.

1.8.

Tudi prvi avgustovski dan se je začel deževno. Vlage je res močno čutiti, tako da sva zjutraj zaprla vsa okna, da ni vse tako mokro v sobi. Dišeča palčka npr ne gori, ker je premokra. Pižamo imam pod odejo, da oblečem suho, hja, kolikor toliko, zvečer. Se pa počasi vedri. Napoved obljublja lepše vreme čez dva do tri dni.

Komarji so bili včeraj še posebej aktivni, tako da sva z banano v roki skoraj zbežala v sobo. Jemo zunaj pod nadsreškom, tako da so komarji tudi imeli večerjo. Pikajo čez tanjša oblačila, zvečer bo treba obleči dvojne hlače.

Banane so pa lokalne, kratke in dobre. Spomimnjajo me na banane kot smo jih jedli kot otroci. Po okusu. Okus je bolj poln, pristen. Sicer pa je hrana dokaj podobna dan za dnem. Čapati-slana palačinka, dal-juha, zraven pa riž, zelenjava, leča. Idli-nekakšni sploščeni cmoki iz riža, ki se pomakajo v juho in masleno mleko, ki ga piješ med obrokom. Malce kislo, za prebavo. Seveda krožnikov ni, jemo iz pladnjev, je pa pribor, tako da smo kar evropski.

Zdajle sedim v hodniku, ker je edino tu Wi-Fi signal. Klopi ni, je le neka široka ograjica, zidec s ploščo, na kateri sedim.Levo je nižje nadstropje, tako da moram biti v ravnotežju da ne padem. Desno je izhod iz stavbe s pogledom na office-tam je signal najboljši, kadar ga ne zmanjka seveda. Smo pač v djungli.

Popoldan je, malce se je zvedrilo. Roman poleg mene riše, jaz pa poleg ležim na nekakšni terasi ob dvorani, kje imamo jogo.Razgled je najboljši ravno tule.Pred mano je drevo, kibdqje zavetje  nekakšni veverici. Podobna našim, vendar nima košatega repa. Je pa nadvse glasna. Kriči nadvse glasno in ob tem z repom udarja ob deblo. In ogromni metulji letajo naokoli.

2.8.

The smoker man, je posebnež tega ashrama, vsaj za nas evropejce. Ko je prvi večer stopi v sobo, je izgledalo, da naju je obiskal izganjalec duhov. Majhen teman možiček, tradicionalno zavit v ruto, v eni roki posoda z žerjavico, v drugi suhi listi, ki jih dodaja žerjavici in ustvarja dim. Glede na vse posebnosti, ki jih tu srečava, naju tudi odganjanje vse UV duhov ne bi presenetilo. Gre pa za odganjanje nečesa živega in tuzemeljskega, komarjev. S tem dimom pošteno zadimi sobo, kopalnico in še pod posteljo seže s svojo posodo. Mož mu reče mosquito killer or healer. Včeraj sva ga zamudila, ker sva bila ravno na večeji, zato sva ga poiskala in ga poklicala: hej mosquito! Tako smo kljub mrežici na oknih bolj varni pred komarji.

Vreme je trenutno boljše, vendar je sprehod največ kar sedaj zmoreva. Sva na terapiji, Pancha karmi – pet procesov, posegov, tretmajev, bi morda prevedli. Kerala je zibelka avtentične ayurvede, zato se tretmaji precej razlikujo glede na področja v Indiji, da o Evropi ne govorimo. Ti avtentični tretmaji zdravijo tudi težje bolezni, npr Parkinsovo bolezen, revmatoizni artritis in celo rakasta obolenja. Razlika v tretmajih morda na prvo oko niso vidne, zato sem trdno prepričana, da je pravo Pancha karmo težko izvajati v Evropi. Šteje vsak detajl, našemu umu morda nepomemben.

Sicer je bil dan malce bolj suh, celo občasno sončen. Tudi v sobi ni več toliko vlage. Papir na mizi je zopet suh in dišeča palčka lepo gori. Popoldan sva se sprehajala med bananovci in palmami ter opazovala domačine pri delu. Ko se srečamo, so vsi zelo nasmejani. Pristno in radovedno. Nobenega cinizma ali neodobravanja, ko hodimo evropejci ob njihovih poljih. Veselo mahajo v pozdrav in kimajo. In prav nihče ne negoduje zarzdi vremena. Je pač deževno obdobje. In tako tancajo po blatu okoli skromnih kočic. Ženske v sarijih z otrokom na boku, moški oviti v ruto na prav poseben način, ki spominja na veliko plenico. In vedno par korakov pred žensko.  Da se ve, kdo je glavni!

3.8.

Najini dežurni zdravnici sta dr Amrutha in dr Jintu. Mladi, cca 25 let, ki sta praktikantki tukaj. Njihov študij traja enako pet let, potem praksa, specializacija dalje še tri leta.Seveda gre za študij ayurvede. Vedno imajo čas za pogovor in veliko se smejijo, kot vsi Indijci. Njuna angleščina je seveda malce drugačna,vedno jih je treba prositi, da govorijo počasi.

Danes je moj tretji dan ghee treatmenta. Pomeni, da pijem topel ghee z zdravili oz zelišči zjutraj kot prvi obrok,  za kosilo potem riževa juha, sledi večeja, ki je lahka. Malo mung fižola, malce juhce, poleg pa čapati ali Indri ali Apanam. Po tej terapiji si zelo slaboten, vrti se ti in ležanje ali kratek sprehod je vse, kar zmoreš. NAmen je čiščenje vseh toksinov iz telesa, traja pet dni. Precej naporna zadeva,imaš občutek, da dejansko ožemaš svoje telo, vsak dan malo bolj.

Ko tole pišem v hodniku, je pristopila k meni starejša gospa iz Kalkute, me vpraša odkod sem. Seveda pozna le naziv Evropa, to tukaj povsem zadošča.. Gre za drobno ženičko, ki je ravno tako tukaj na terapiji, ki pa je, kot vsi ostali, zelo prijazna in morda malce osamljena. Težko jo je razumeti čeprav govori angleško, saj ima močan naglas. Se paskoz vrti okoli mene 🙂

Danes je za naju precej težak dan. Imava ghee terapijo,  kar je precej naporno za telo. Ne spomnim se, kdaj mi je bilo tako zelo slabo, zato bom, po pogovoru z dr Amritho, z jutrišnjim dnem prekinila oz imam en prost dan.

Današnji dan sva v glavnem  preležala.Zunaj se temni,večerja bo moj prvi obrok danes,saj je riževa juha od kosila pristala v…no saj veste kje. V upanju na boljši jutri, danes zaključujem pisanje, se beremo dalje jutri, saj še roko komaj dvigujem za tipkanje.

4.8.

Danes imam day off. Po zajtrku, ki ga je sestavljal kupček riža in malo zelenjavna juhica ter dve res mali banani, sem krenila malo po ashramu. Srečala sem joga kolegico Oljo iz Gruzije. Nameščena je v malo lepši sobi, ki pa je seveda dražja. Ima balkon s kavčem, kar je res luksus. Ona je tista, ki mi je povedala, da je njen oce zbolel za pljucnim rakom in po priporočilu znanca iz Avstralije, ki je obiskal veliko ayurvedskih klinik v Indiji,saj je študiral ayurvedo, je dobila kontakt te klinike. Pisala je zdravniku, dr Raviju, ki je lastnikntega komplksa, če bi sprejel očeta. Ta ashram oz klinika je sprejemala le indijce, tako da  stabila ona on oče  prva bela pacienta tu. Oče je popolnoma ozdravel po šestih tednih zdravljenja tukaj, ona pa si je pozdravila svoje hormonsko neravnotežje. Sedaj vodi skupine iz Gruzije semkaj na retreat. In tudi ashram se je malce posodobil z novim objektom.

Roman ima peti dan ghee terapije in je zelo slaboten, komaj vstane, tudi brati ne more.  Tolažim ga, da bo jutri bolje in vse kar ga še čaka bo lažje.Tale terapija menda dela čudeže, če se izrazim po evropsko, telo očisti toksinov ne le iz prebavnega trakta, marveč iz vsek tkiv telesa. Ghee z zdravili prodre v  kri in v vsako celico, kjer se toksini raztopijo in zatek izlocijo. Napisala sem poenostavljeno, je pa izjemno naporno za telo.

Zanimiv je prvi pregled pri zdravniku. Poleg tega, da poveš, kaj želišp ozdraviti, ti on otipa puls, da določi došo, ki trenutno prevladuje. Vikriti. Določil je tako trenutno došo meni in njemu – in oboje enako kot sem določila jaz predhodno s svojim znanjem. Saj rojstna doša ni toliko pomembna, potrebno je balansirati došo, ki se preveč poveča. Pri meni vata, pri njemu pita. Temu primerno se odredijo terapije, hrano pa imamo kljub vsemu vsi enako. Zdravnik vprasa tudi za uro in kraj rojdtva, tako da zagotovo naredi oz pogleda tudi najini natalni karti. Sama vem, da imam sade sati, obdobje neugidnega vpliva Saturna in tudi sicer živim periodo vata ( severni mesečev vozel). Ni tako enostavno živeti s preveč povečano vata došo, zato upam, da se mi to tukaj uredi.

Zunaj spet malce dežuje, malce sije sonce. Vse poteka zelo počasi. Gledam Indijske kako počasi pometajo potke, kamor nanese listje, je pa zanimivo, da smeti pa ne poberejo. Najti je plastičnih odpadkov, embalaž…to pa ostane. Morda so jim naročili le pometamje listja in se tega držijo dobesedno.

Pa mislim, da nismo turisti tisti, ki bi odmetavali smeti. Indijci enostavmo precej živijo ob smeteh in s smetmi. Enostavno jih ne opazijo in jih ne motijo sploh.

Toliko bi se dalo izboljšati tule, narava je zelo posebna, mentaliteta ljudi pa drugačna. To se vidi po očeh. Res je neverjetno kako lahko skozi oči vidiš človeka.Vidiš kako razmišlja, čuti, vidiš v dušo, zato je pogled v oči res poseben. Če vidiš prijaznost in toplino v očeh, lahko povsem zaupaš človeku.

5.8.

Minil je prvi teden, tretjina je torej  mimo.Danes je prvi sončen dan tukaj oz prvi dan brez dežja. In menda je to edini sončen oz suh dan, saj je napoved dalje slabša. Včeraj ponoči sem imela vročino. Noč je bila tako zame res dolga in malce strašljiva, saj sem si v temi risala najhujši scenarij. Opikali so me komarji, zbolela za mrzlico, nisem se cepila itd. Zjutraj je bilo bolje, je pa posebej zame danes, ko je nedelja, prišel dr Ravi, da me pregleda. Pregled pomeni, da mi potipa čelo, pogleda beločnice, potipa vrat, izmeri pritisk in utrip. Nič posebnega ni, morda sprememba klime, reakcija na drugacno prehrano, a še vedno ne morem imeti nobene masaže, ki sem se jo res veselila. Zmešali so zdravila posebej zame, neko pasto živo zelene barve, ki je na moje začudenje dobrega okusa. Tako zdajle sedim na terasi pred joga dvorano in pišem. Na desni strani so napeljane vrvi, kjer sušijo perilo, rjuhe in brisače, tako veter prinaša prijeten vonj po svežini. Mimogrede: brisače so nekaj med platnom in gazo, tanke in prav nic vpojne. Naravnost pred mano pa je naša office in ambulanta dr Ravija, levo pa vhod v stavbo, kjer spimo. Malo prej mi je pomahala dr Amrutha in prisedla, da me vpraša kako sem danes. Ko jo opazujem vidim, da je zelo čedna in lepo oblečena.Ne nosi sarija, kot večina ženska tukaj, marveč hlače, tuniko in ruto, vse v usklajenih  opečnatih barvah. Zelo sodobno, a še vedno indijsko. Zdravniki niso v belih oblačilih

Roman je pravkar končal z masažo. Postopek je tak, da najprej dobi masažo z oljem, potem sede v potilnico, Roman ji pravi giljotina, saj si zaprt v nekakšno savna omaro, glava ti gleda ven, ko končaš s potenjem  pa te umijejo in prav na koncu dobiš na glavo malce prahu posebne rastline, ki te varuje, da ne zboliš.Z moškimi vedno dela moški, za nas pa masažo delajo ženske.

Danes je prišlo nekaj novih gostov, Evropejcev,se jim prav vidi, da so novi, mi, ki smo tu že nekaj časa smo malce bolj neurejeni, pomečkani, počutimo se bolj del tega ashrama in ne vec tujki. Nekako smo se zlili z okoljem. Čeprav daleč od tega, da bi izgledala kot indijca.

Spominjam se, da sva drugi dan krenila proti bližnji vasi. Kup revnih kočic in domacinov,vmes pa tudi kaka graščina, s tem mislim večja hiša pri kateri vidiš, da imajo veliko denarja. In ravno iz najlepše nama je mahal možak in pritekel za nama po cesti. Sva se že pripravila, da se braniva, da ne bova ničesar kupila, pa naju je želel le pozdraviti. Vprasal naju je, če sva iz Nemcije. 🙂 Potem se je razgovoril, da veliko potuje po svetu, v Londonu je bil prejšnji teden, v Nemciji je pogosto poslovno. Potem smo se poslovili, s svojim velikim trebuhom in rejenim telesom je pohitel nazaj v veliko in razkošno hišo. Res posebna izkušnja.

6.8.

Ponedeljek je, začetek novega tedna. Tudi tu je čutiti, da bo dan malo bolj živ kot npr nedelja. Več hupanja avtomobilov v daljavi, ashram se napolni z osebjem, ki so bili včeraj doma, pred ordinacijo dr Ravija se že nabira nekaj ljudi, a nikoli toliko kot npr pri nas. Največ sem jih naštela sedem nekaj dni nazaj, pa še od teh je bilo morda kako spremstvo vmes. In nobenega naročanja vnaprej. Ko si bolan, prideš. Nobenih napovedanih kontrol. Ko in če čutiš, da rabiš ponoven posvet, prideš. Trenutno vidim dva, ki sta morda pacienta, ali pa eden od njiju. Ura pa je deset (doma pol sedem).  In spet dežuje, kakor je deževalo tudi ponoči. In so vsa oblačila in posteljnina vlažna.

Veceri tukaj so dolgi, zveceri se dokaj zgodaj, okrog sedmih in do desetih, ko se nekako odločiš, da bi morda ugasnil luč, je dolgo. Malo sicer poklepetaš pri večerji s kom, a ne za dolgo, ker hočejo tudi komarji dobiti svojo večerjo 🙂 Največ se druživa z dvema Švicarkama, mati in hči, si izmenjamo kako izkušnjo, nikoli veliko, ker smo vsi nekako bolj zatopljeni v svoj svet. In po večerji tako ostane kak pogovor, sva pa odkrila petje. Tako zvečer z Romanom v sobi pojeva slovenske narodne pesmi. Internet pride prav, saj ponudi besedila preko sto pesmi. Škoda, da smo melodijo mnogih pozabili. Največ pojeva dve Kekčeve pesmi, saj sta tako pozitivni in naju spominjajo na naše prelepe gore.

Sva pa včeraj izvedela tudi, da v tem ashramu oz malo na obrobju živijo tudi pitoni, tako da bova najino raziskovanje okolice malo omejila. Nekaj dni nazaj sva se prebijala cež bližnji gozd, kar morda ni bilo najbolj pametno. In seveda kot dva turista gledava bolj okoli sebe in nisva prav nič pozorna na morebitne nevarnosti. Takoj sem pomislila, zakaj nas ne opozorijo tukaj v ashramu, opozarjajo le na komarje. Seveda, ni misljeno da hudo raziskuješ okolico, naj bi se drzali v sobi ali na tem ozkem območju, centru tega resorta.

Tako zdajle spet sediva na terasi pred joga dvorano, ki ji praviva najina plaža in gledava kako lije dež.

7.8.

Dez se nadaljuje tudi danes. Noč je bila zame dolga, saj, nekako nisem mogla spati. Prve noci se mi je postelja zdela se kar udobna, saj sem bila utrujena od poti, ghee terapije, sedaj pa postaja bolj in bolj neudobna. Ponoci tako poslušam oglašanje pavov zunaj in še dugih ptic, ki ne spijo , poslušam veter in dež. Preko dneva je glasov še več, zlasti živalskih. Slišati je tudi papige, vsaj menim, da so to papige. Včasih jih je videti, ukrivljen kljun in polne mavričnih barv. Ob petih zjutraj je najprej slišati petje iz templja, ki je oddaljen cca dober kilometer. Ob pol šestih pa se vključi glasba iz templja, ki me je zbujala prve dni. Za moj okus preglasna.

Glasba utihne točno ob šestih. Poleg tujih glasov sem poslušala tudi dihanje moža, zanimivo, po teh terapijah niti ne diha več preglasno ( hm, no ja, ne smrči več). Danes ima virečano, to je temeljiti čiščenje jeter, kar je manj prijetno od masaž in potenja prejšnjih dni. A samo danes, jutri ga čakajo prijetnejše terapije.

Ko tole pišem se po tramovih nad mojo glavo lovijo tiste male veverice brez košatih repkov, ki glasno vreščijo. Slišati jih jentudi ponoči, sploh če tekajo po pločevinasti strehi. Del strehe ima opeko, del pločevino.Tramovi, ki sem jih omenila niso leseni, marveč kovinski, način gradnje je povsem dugačen.

Ko smo že pri gradnjah…nov objekt, ki sem ga že omenjala, je poglavje zase. Lep in malo bolj sodoben. Dejansko nedokončan, a so vanj že naselili goste, ki so bili povsem zgroženi ob vselitvi. Letos je deževje prišlonže v maju in preprečilo zaključek del, gostje pa so imeli kupljene letalske karte. Nekatere sobe niti niso bile pobeljene, školjke so montirali na dan prihoda, ploščic  še ni bilo povsod, zunanja ureditev pa…bogseusmili. Povsod samo blato ( seveda deževje}, a zlasti in predvsem kupi odpadkov. Vidis kar želiš, zdrobljeno opeko, embalazo, plasticne cevi, ventile, ostanke ploščic, keramike, žice..veeeliiiko vsega tega.Imaš občutek, da si prišel na divje odlagališče odpadkov. Pa tudi embalaže hrane, njihove kozmetike {šamponi, mila),saj so se delavci umivali kar v bližnjem jezeru. Človek bi se zjokal, ko vse to vidi. Najhuje pa je, da nikogar to sploh ne moti, razen gostov;)

OLga, ki sem jo že omenjala, je prosila, da malo počistijo in kako to izgleda? Pošljejo ženske, ki z njihovimi metlami, ki so dejansko kup šibja, ki je zvezan na vhu in ga v roki nekako razprejo, čohljajo po tleh, da odmikajo listje. In to je to. Zatem je Olga pripeljala dr Ravija, ki je lastnik kompleksa, da vidi in ga prosila, da odstranijo odpadke, listje ni moteče. Poslal je delavca, ki je pobiral na vsake pet minut en odpadek in ga nekam odnašal. To je bilo en dan, seveda učinka nobenega. So jim pa pogrnili rdeče preproge pred vhode.Za njih je delo zaenkrat opravljeno, dokončali bodo po koncu monsuma, ko gostje odidejo in ostanejo le domači bolniki, ki pa so po potrebi nameščeni le v stavbi, kjr sva midva.

Vidi se, da zastavijo dobro, tudi naredijo dobro, ni pa nekega managerja, ki bi imel skrb, da se vodi delo ali celo obnovi, kar je dotrajano. Dr Ravi je izjemno dober zdravnik, ki obvlada tudi klasicno medicinsko znanje, vsaj tak vtis dobiš, ko se pogovarjaš z njim, ni pa manager kompleksa. Ampak tu bi lahko bil raj. Kot gradbinec se nisem mogla upreti nacrtovanju kako bi lahko bilo z malo truda, a vse seveda ostaja le v moji glavi. Indija je pač drugacna v vseh plasteh. Do zadnje celice vsakega posameznika. To je treba sprejeti in spoštovati.

8.8. 2018

Datum sestavljen iz osmic, ki predstavljajo neskončnost, kakor je neskončen tudi dež zunaj. Celo noč in padalo naj bi cel dan. A kot rečeno, nikogar to ne moti. Zjutraj smo opazovali našo kuharico, žensko srednjih let, ki so dodala nekaj dodatne teže njenemu telesu, kako nam nosi hrano. Od kuhinje do naše odprte, nadkrite jedilnice je cca pet metrov, ona pa nosi za vratom dežnik, v rokah pa velike pladnje naše hrane. In je vsa hvaležna če ji kdo pride nasproti, da odvzame pladenj. In tako smo zamizo modrovali kako enostavno bi bilo narediti nadstrešek, ali vsaj velik dežnik, pa recimo vsaj kos polivinila. Hja, naš evropski um. In mi takoj zakljucimo, kako smo bolj pametni od njih. Kak velik ego bi celo rekel kako zaplankani so. Pa vendar sem dobila enega najboljših nasvetov, pravkar. Mimo mene hodi mlada indijska, dejansko hodi v krogu, saj je tale hodnik narejen kot krožna pot naokoli. Ima enega najlepših nasmehov in sem jo vprašala, če je vedno tako vesela. Smejoč minje odvrnila, da vse skrbi odidejo, če se smejiš. In da si moram obljubiti, da se bom več smejala, ko bom zapustila Indijo. Just smile!

Danes vam želim predstaviti tovarno zdravil, ki smo jo obiskali včeraj. Gre za lokalno tovarno, ki skrbi, da je v ashramu dobolj zdravil in zlasti olj za razlicne tretmaje. Stavba meri cca 35 m x 20 m. Spodaj so vidne faze priprave zdravil in pripravkov. Večino del opravijo ročno, mešajo paste, stiskajo rastline, posušene drobijo in vmešavajo v olja, jih grejejo, čistijo. Imajo pa tudi presprot aparat za izdelavo stisnjenk-tablet, ki jih potem sušijo na pladnjih. Vsi so videti sproščeni, na glavah pa imajo mrežice za lase, ki smo si jih nataknili tudi mi. Vse diši po toplih oljih in posušenih zeleh. Vsi so in smo bili bosi, da pod podplatih čutis prah posušenih zelišč. Kako zelo drugače od naših tovarn. Ko sem še delala kot uslužbenka javne uprave, sem vodila tehničnin pregled tovarne zdravil Krka v Kršem. V Krškem se pripravlja zgolj prah oz sestavine, ki se potem v tovarni v Novem mestu tabletirajo. Pri nas je kot da bi šel v prihodnost. Delavci v skafandrih, kot bi hodili po luni, delo izjemno naporno pod takimi pogoji, tukaj pa, kot da si šel v čas nazaj. Tudi naš smoker men dela v tej tovarnici, pripravlja oz drobi zelišča, ki jih sestavi v mešanico, da zvečer okadi naše sobe, da nam komarji ne motijo spanja. Glavni produkti te tovarne so olja, ghee mešan z zelišči, poleg tega pa tudi stisnjenke oz tabletke za zdravljenje. Ayurvedska zdravila se izdelujejo po strogih standardih izpred mnogonlet nazaj in lahko ozdravijo marsikaj, kar ni ozdravljivo z zdravili zahodne medicine. Kar pa je navdihujoče: sodelujejo tesno z uradno medicino in po potrebi zapeljejo koga v prvo sodobno bolnišnico, kjer se opravi npr ultrazvočna preiskava ipd. Lansko leto so eno gostjo zapeljali, da so ji opravili EKG srca in jo dalje zdravilli tukaj. In ko smo si po tovarnici ogledovali mešanje olj z zelišči, so ravnonpripravljali olje zame, za Shirodaro, oljenje cela in glave.

Sama terapija je predvsem nadvse prijetna. Uporabijo cca slaba dva litra olja, ki so mu primešana zdravila, za vsakogar drugačna. To olje v tankem curku tece na celo  in malce kroži in spet, dela osmice ali nihaje levo in desno. Proces pa se zacne tako, da terapevtka zapoje nekaj zdravilnih manter, se dotika tock mojega telesa in šele zatem začne. Ker sem jih nekaj prepoznala, sem jih v mislih pela dalje. Po cca štiridestih minutah še rahlo vmasirajo olje v glavo, ožmejo olje iz las in ti umijejo lase. Danes me spet čaka enako, se res veselim.

9.8.

Dan, ki znova uči potrpežljivosti. Dežuje res povsem brez prestanka, ponoči, podnevi. Razlika je le v tem, da dežuje malo bolj, da lije ali da le malce škropi iz neba, kot nekakšna nebesna mana, ki pa je v času suše pres dragocena. Tukaj vse poteka počasi, kolesje spremem se obrača zelo počasi in nas uči sprejemanja tega, kar pač je in biti potrpežljiv. Elektrike zmanjkuje vseskozi.Najina soba je zelo temacna,saj je med visokimi drevesi in ko zmanjka luči, ki mora biti vseskozi prižgana, je zelo temno. Kako prav bi mi prišla svečka, doma jih imam v izobilju, dišečih, v lončku, brez lončka, umetelnih, barvastih, velikih in majhnih. Pa še oljne luči, petrolejke in kup ročnih baterij. Tu imava eno, a jo hraniva za hudo silo. Ko tako močno lije, še ptice utihnejo zunaj in tiste male vevericke se verjetno zvijejo v klobčič pod kakim velikim listom.

Spet sem na svojem mestu v hodniku na zidcu in pišem. Na moji levi sta dve sobi, pred mano še dve. V eni od teh živi mlada nasmejana indijka, ki je včeraj delila nasvet o smejanju, nasmehu. Saj vsi vemo, le da šo naši nasmehi redko iskreni, redko se smejemo iz srca, saj družba pričakuje, da si resen, ker le tako te jemlje resno. Tale indijka ima najlepsi nasmeh in smeh kar sem ga kjerkoli videla. Isren, in če jo pogledas, se še sam nasmeješ. Ko odpre vrata mi pomaha in prične hoditi naokoli po tem hodniku. Je kot nekaksna žogica na dveh nogah, zelo okrogla, zato mora hoditi. A njena hoja ni pravnič tezka, hodi lahkotno, kot da drsi po tleh ali celo nad tlemi. Tale hoja izgleda malce zaporniško, saj je tale hodnik okrogel, no, pravokoten, a dopuča neskoncno hojo v krogu. Sedaja tudi jaz tako hodim, ko ne morem ven. Ko naliv postane  dež, zadošča dežnik, ki je del opreme sobe. Velik mavričen dežnik za dva z oznako številke sobe. Najina soba je Tulasi 7. Še ročaj dežnika je barvit.

Zdajle skočim na zajtrk, saj je ura že skoraj devet, saj že slišim glasove iz terase, kjer obedujemo, ki je nadstropje niže. Potem nadaljujem, da vam predstavim vcerajsnjo slovesnost.

Takole, zajtrk je mimo. Kokosovo mleko z zelišči in neko drobno proso ter dve mini banani. Zraven postrežejo vroč začinjen  ingverjev čaj, ki v tem hladnem vremenu lepo pogreje. Kako drugače kot doma.

Vceraj pa smo imeli pujo, slovesnost, ki se tu zgodi enkrat mesečno. Začela naj bi se ob šestih zvečer, tako smo v joga dvorani natančno ob uri že sedeli na plasticnih stolih. Na tleh je sedel možak, jogi, nedoločljive starosti, blizu sedemdesetih, takole čez palec. Ob njemu še štirje, med njimi tudi naš dr Ravi. Vsi ogrnjeni le v bel sarong-belo rjuho, ki jo nekako ovijejo okoli pasu. Ce malo bolj pogledas, saj ne bi me prehudo zanimalo 😉, spodaj nimajo prav nicesar. Ta centralen jogi je bil na delih telesa in obraza premazan z belo barvo. Vseskozi je pel mantre, ostali štirje pa so hodili okoli in prižigali oljne svetilke, ki so bile v umetelen vzorec razporejene po tleh. Nismo vedeli ali se uigravajo, ali je to že začetek. In to uigravanje je trajalo kar celo uro. Vmes seveda glasno zazvoni mobi, da se oziramo okoli, kdo je bil tako netakten in nevljuden, da je pozabil utišati mobi, a se izkaže, da gre za glavnega jogija, ki mirno prekine petje in se javi. Brez najmanjše zadrege. Zahod je srecal vzhod.

In tako se nekako čez uro le zazdi, da to še ni pravi program,  in se je publika že začela nemirno presedati in se igrati z mobiteli. Surfati. Potem pa vendarle ugasnejo luči p in predstava se začne. Peli so vsi, vseh pet, mantre, ki se delno ponavljajo. Začeli so z Gajatri mantro, vmesnih nisem prepoznala, zaključili pa z Om Trajambakam, sicer delom celotne mantre, ki je tudi zdravilna mantra, ki se tradicionalno poje tudi v naši šoli joge, po končani vadbi. Razmišljam, da bi letos res vpletla več različnih manter, ki jih pojejo tudi tu, v  moje vodenje joge. Na tole pujo je prišlo tudi nekaj okoliških prebivalcev, pražnje oz. lesketajoče objecenih žena, pa tudi en malček cca dve let je bil vmes. Seveda se je dolgočasil, a okoli je bilo kupa žena, ki so ga izmenično pestovale, zabavale in krotile, da ni stekel med oljne lučke, ki so ga tako privabljale. Po zaključku so, podobno kot na satsangih v asramu Sivanande, naokoli nosili ogenj {pri nas le oljno lučko), v katero si veckrat pomocil roke. Izgleda malce grozljivo, ogenj je bil kar močan, v posodi z rocajem. Pred vsakim od nas se ustavi, ženska nam roki polije z vodo iz vrča, potem pa veckrat počasi ploskneš v ogenj oz gres vanj z rokama. Ne cutis niti toplote, le nek nedolocljivo drugacen obcutek. Sledi nanasanje binde oz rdeče pike na čelo med obrvi in na vrat. Da se nanaša tudi na vrat, sem videla prvic. Barvo prinesejo na bananinem listu, kjer so trije prahi rdece, oranzne in nekako bele barve, ne znam prav dolociti. Eda od teh je pasta, ki poveže vse skupaj, da ti barva malce obstoji na koži. Nanaša se s prstancem, element vode. Vsak dobi še majhen lust rastlune, ki si ga položi na vrh glave. Potem se sprehodimo okoli oljnih lučk do kupčka listkov, ku predstavljajo lotosove cvetove, ki joh trikrat pomočimo v tri sveta olja in pojemo. In potem sledi najboljše, prašad.

Prasad je posvecena hrana, ki jo je eden od možakov kuhal in mešal na velikem pladnju nad plinskim gorilnikom pred pričetkom puje.Prasad ponudijo na bananinem listu, gre za sladico, sestavljeno iz prazenih mletih oreškov ter medu. S tremi prsti se potem ta sladica nosi v usta. Njami.

Vse skupaj je trajalo do nekako pol devetih, ko je bila na vrstin še redna vecerja. Tako smo res s polnimi trebuscki odsli v svet sanj. Jutri pa vam opišem Netratarpano, pogled skozi olje.

10.8.

Nočno deževje je proti jutru prešlo v skrebetanje po pločevinasti strehi, ki je malo pred peto zjutraj utihnilo. V daljavi se najprej oglasi glasba iz templja. Dejansko sta templja dva:muslimanski in Hindu. Iz prvega se zasliši petje, ki traja pol ure in ga zamenja glasba iz hindu templja. Časovno povsem usklajeno z medsebojnim spoštovanjem. Tudi v našem ashram sta zaposleni dve muslimanski, vendar se nihče ne obregnil vanju.  To..je v naravi ljudi, tega jih ne rabijo posebej učiti.

Ko glasba iz hindu templja utihne, pa se prične glasba narave. Prebudijo se ptice, črički in okoliške živali. Pavi so izjemno glasni in se oglašajo nekako kot mijavkanje. Zvoki živali tako počastijo boga narave, oda življenju. Vsem bogovom je torej zadoščeno, dan bo gotovo dober za vse.

Danes nisem na svojem zidcu, marveč na terasi pred joga dvorano. Iz desne strani spet vonjam sveže oprano perilo Oz posteljnino, ki se suši. Kljukic tu ne poznajo, vse samo obesijo preko vrvi, sušilnih strojev nimajo tako da je kar izziv posusiti vse to v tem dežju.

Danes pa vam opišem Netratarpano. Pogled skozi olje. Gre za terapijo oči. Tisti, ki me poznate, veste, da je vid moja šibka točka, čeprav se zaradi kontaktnih leč to ne opazi. Za terapijo se uporablja ghee z zdravili. Terapevtka prinese stekleničko, ki jo ogreje v vodni kopeli na plinskem grelcu. Tradicionalno se okoli oči namesti posebno testo v obliki osmice, tu pa uporabljajo plavalna očala brez stekel.

Uf.. Prazna baterija, nadaljujem kasneje.

Nadaljujem v sobi, tesno ob zidu, kjer je vtikač, da se tablica vmes polni. Vmes se je stemnilo in zopet smo imeli naliv dežja. Čeprav je terasa nadkrita, si moker, saj se kaplje odbijajo od roba terase, pa še veter doda svoje.

Ostala sem pri plavalnih očalah. Le ta se potem namestijo na oči. Tesno, vendar gre za takšna očala, ki ne tesnijo  prav dobro in se terapevtka prav muči z zategovanjem gume, tako da ji ponudim pomoč, da jih bom sama držala Oz pritisnila k obrazu. In potem se začne. Najprej nekaj malega toplega olja in potem rahlo odpreš oči. Občutek je rahlo pekoč, a moraš vztrajati. Čez čas dolije se malce olja in spet odpreš oči in jih gledaš levo in desno. Počasi. In potem zadnjič do roba. In spet počasi odprem oči. Skozi olje vidim obrise sobe in luč tam na steni. Vse motno in migetajoce , podobno kot skozi vodo, le da je bolj gosto in rumeno, saj se uporablja ogret ghee. Spet levo, desno in potem oči zaprem in proces je končan. Sledi še pravilna zaključitev tretmaja in gotovo. Zanimivo je, da skozi ghee vidim bolje na levo oko, ki je moje šibko oko in precej slabše na desno  ki je moje vodilno. Terapevtka ne zna angleško, saj je domačinka. Pozna le toliko besed, kot jih potrebuje, da se razumeva up, down, left right, burn, close, open and see you tomorrow. In se odsmeji iz sobe. Vsi delajo predano, srčno, z veliko empatije in spoštovanja tako do nas kot do samega procesa, ayurvedskega tretmaja. Vse je kot neka molitev. In povem vam, če ne bi bilo petja manter ob pričetku terapij, bi bilo pol manj prijetno. Morda, ne le morda, ampak zagotovo tudi manj koristno. Evropejci imamo negativen do nevtralen odnos do manter, ker so nam tuje, tu pa je povsem drugače. Jutri vam napišem zgodbo o ženskah, ki ne morejo zanositi. Iz prve roke, od moje vedno nasmejane sosede, mlade indijske iz sobe St. 6, ki sliši na ime Vineetha.

11.8.

In ta Vineetha , ki ji z omanom pravica Vinjeta, je živa enciklopedija. Tukaj je z očetom, prve dni tudi z mamo, zaradi težav s hrbtenico. Izhaja iz bogatejše družine, kar je sklepati iz njenega pripovedovanja. Inženirka, kot jaz, dela v Saudski Arabiji, trenutno sicer kot učiteljica, saj ni tako lahko najti službo, če vsi ženska s tako izobrazbo. Poleti je z družino potovala po Evropi, Paris, Švica, Nemčija.. Je pa povedala., da je čutiti precej rasizma in se niso počutili dobro. Sploh če so šli v dražjo restavracijo. In ta moja Vinjeta mi je povedala precej o tukajšnjih templjih in religiji. Tudi tam, kjer sicer živi, tri ure vožnje od tu, imajo svoj tempelj posvečen boginjam kačam. Nastavljajo hrano, opravljajo puje in se poklonijo boginjam s kačjo glavo. To me malce spomni na stare slovenske narodne pravljice, ki sem jih prebirala kot otrok. Kačja kraljica npr. Obstaja pa v Kerali velik tempelj, posvečen ravno kačjemu kraljestvu. Manarasala. O tem templju, ki se nahaja znotraj ashrama, krožijo legende, da sem prihajajo ženske, ki želijo zanositi, opravljajo puje, molijo, darujejo slike in prosijo za naraščaj. Pravijo, da je vsaka uslišana, če le moli dovolj predano. In tudi njena tesna prijateljica je imela take težave in jo je naša Vinjeta spremljala do templja. Seboj prinesejo vazo, ki jo po molitvi obrnejo okoli. Kmalu je res zanosila in čez leto se pridejo zahvaliti. Tudi tokrat obe in Vinjeta je na lastne oči videla, da ko je isto vazo obrnila okoli, je bila spodaj majčkena kačica. Ko mi je smeje to pripovedovala, sem imela največje oči, kar jih zmorem imeti. Nejevernosti seveda nisem mogla skriti. Res, da ne bi videla na lastne oči, tudi sama ne bi povsem verjela, mi je hitela pripovedovati moja Vinjeta. Res zanimivo, ali naj verjamem? Naučila sem se že, da ostajam odprta, da ne zapiram svojega uma za stvari, ki so nedojemljive moji pameti. Morda pa je kaj na tem, naš um je tako majčken in tako zaverovani smo vase, da težko sprejmemo nekaj tako tujega. Kako, da se je kacika znašla ravno pod njeno vazo? Nihče ni vedel, da prihaja, da je res zanosila, da je to njena vaza, ki je tesno poveznjena  leto dni čakala nanjo. Dobro, pustimo umu, da neha analizirati, ne bom rekla, da že gladko verjamem, morda je kaj na tem.

In ali se ne bojite kač, je bilo moje naslednje vprašanje. Ne, spet smeje, če opravljaš daritve zanje, te ne bodo pičile. Dvignem obrvi, spet nejeverno. Res, ko sem bila noseča, sem imela tako velik trebuh, da nisem videla tal pred sabo. To zlahka verjamem, saj sem vam že napisala, da je kot žogica na dveh nogah, nadvse simpatična in z najlepšim nasmehom, kar sem jih videla. Nadaljuje: Ko se tako hodila po potki, me je kača sama opozorila nase, bila sem zamišljena in gledala okoli, a v um mi je prišlo, da moram pogledati dol. In res je bila na potki velika kača, ki me je mirno pustila mimo. Da ne bi pogledala, bi stopila nanjo, tako pa sem naredila ovinek tik ob njej in vse se je dobro končalo.

Kako zanimivo. Kako drugačna je tale Indija. Nikoli je kot Evropejka ne bom mogla razumeti, Mi je pa bližje.

Spet sem na svojem zidu, da pisem. Ponoči je dež pojenjal, le še nekaj kapelj je proti jutru padlo na kovinsko streho. Budna sem od treh zjutraj in tako poslušam kako se budi narava, kateri so tisti prvi zvoki pred petjem iz muslimanskega templja. Trenutno ne pada, a postaja vse temnejše, kar napoveduje vnovičen dež. Zdaj me niti ne moti več tako hudo. Navadila sem se na vlago v sobi in ko potegnem svežo majico in kovčka je to pravi luksuz. Suha majica. Še tri imam sveže v kovčku in še osem dni bom tukaj. Tri za en dan. Tukaj se navadiš biti skromen, hvaležen za suho majico, perilo. Glavnika skoraj ne uporabljam, make up bi bil tukaj čisto neprimeren. Lasje so vseskozi oljnati od oljnih terapij. Sicer mi terapevtka vedno umije glavo, vendar se tako le del olja izmije. Ampak ne moti oz moti le prve dni. Ko vmes malce pokukam na fb, ki je te dni v poln slovenskih deklet in žena, ki se izzivalno postavljajo z lepimi poletnimi oblekicami oz postavami, se razkazujejo v kopalkah z zagorelo poltjo nekje ob morju, da dobijo čim več vseckov, mi je vse to daleč. In absurdno. Neskončno daleč. Kam potem z vsemi temi vsecki, ko tvojo objavo zamenja nova in ali bo dan slabši, če jih ne bo dovolj? Ampak kdo sem jaz, da sodim? In kdo si ne želi ugajati…

Tukaj je ura osem zjutraj, kmalu bo zajtrk, zato bom malce prekinila pisanje.

Sem nazaj.Omenila. sem že, da sem budna od treh zjutraj. Tako sem poslušala kako se zbuja narava, malo pred pol šest pa krenila v joga dvorano, da opravim jutranjo prakso joge. Bila je čista tema, zato sem si svetila z baterijo. Imava dve, ena je tista, ki močno sveti, a jo hraniva. Druga pa dela na dinamo, zelo praktično, malo navijes in potem malce brli, toliko, da se ne zaletim v stopnice. V dvorani je temno, razgrnem blazino. Seboj imam potovalno, tanko iz kavčuka, ki je v tem vlažnem okolju polna drobnih vodnih kapljic. Ležem nanjo in pričnem. Med prakso vedno padem v prijetno znano in drugačno stanje, ko telo gladko sledi mojim nameram. Opažam, da sem tu veliko bolj gibljiva in mi tudi pred šesto zjutraj ni težko izvesti dober plug, svečo ali klešče. Dan bo lepši če ga začnemo z jogo, to je tisto, kar želim deliti, občutek je tako nepopisno dober, da bi najraje doma ustavljala ljudi na cestah, da jim povem o tem. 😁

Zaključim z dihanjem in meditacijo. Potem se vrnem v sobo, Roman se ravno zbuja. Iz sosednjih sob se zaslišijo zvoki prebujanja, pričenja se ob dan.

Danes me čaka thailadhara, ki jo opišem jutri.

12.8.

Dež na n-to potenco. Skoraj težko verjameš da nebo premore toliko dežja. Na dež sem se nekako privadila, težje je prenašati vso to vlago v ozračju in v sobi. Vedno vlažna posteljnina in vonj po vlagi. Vsak list papirja je tako vlažen, da skoraj razpada. Zdajle sva na terasi, za res kratek čas se je posvetilo, sedaj pa se spet temni tako da dežnik mora vedno biti poleg. Zajtrk je za nama, tukajšnja hrana mi čedalje bolj ustreza, veliko je riža, poleg nam znanega belega riža, dobimo redno tudi rdeč riž, ki naj bi bil posebej zdravilen. Vse to mi pove moja Vinjeta. Včeraj sva se skupaj sprehajali po hodniku v krogu. Pripoveduje mi o njihovih božanstvih, res imajo za vsako stvar svoje božanstvo. Tudi pred ordinacijo Dr. Ravija je majhen tempelj z lesenimi stopničkami, kamor poklekne jo in počastijo njihovega zaščitnika, njihovega guruja. Evropejci malce od daleč to opazujemo, spoštujemo in počasi sprejemamo to drugačnost, ki jo s ponosom nosijo.

Sedaj pa vam opišem Thailadharo. Gre za oljenje telesa. Prične se z mantro, kot vsakič in potem najprej v točno določenem vrste redu vmasirajo olje v telo, nežni gibi, nič bolečega pritiskanja, vmes nekaj gibov, ki jih poznam iz shiatsa. Zlasti še posvetijo sklepom, te velikokrat vprašajo, če je vse ok in potem sledi najlepše. Po tebi zlivajo toplo olje. Nalijemo ga v posodo, ki ima spodaj luknjo in tako potem potujejo čez celo telo. Tole traja skoraj dodatno uro. Olje sproti grejejo in ga pristrežejo, saj je miza, narejena iz mangovega lesa, posebej izdolbemo, da omogoči iztekanje olja in hkrati udoben položaj. Na koncu že skoraj plavas v tem olju. Ko že misliš, da tega ne bo nikoli konec, naznani, da je finisheh, ok? Potem se previdno skobacam iz mize, še sedim težko, ker sem polna olja, natoe počasi brišejo, ožemajo olje iz krpe, saj vse olje ponovno prečistijo in porabijo znova. Nič ne gre v nič. Potem oddrsas v kopalnico, kjer je umijejo. Policajie s toplo vodo, milijo, šamponirajo. Počutiš se res kraljevsko. Celoten tretja tako traja dve uri.

Danes me spet čaka, me je ravno prišla moja terapevtka obvestiti, da bo terapija uro prej, pomeni čez pol ure, zato se počasi odpravim v sobo.

In spet dežuje.

13.8.

Danes je moj 16. dan tukaj. Od včeraj popoldan smo brez interneta, morda je krivo to silno deževje. Vsake toliko malce zagrmi , nakar se umije , kot bi se utrgal oblak. Pišem v document, saj ne želim izgubiti teksta, kakor se znalo zgoditi te dni, ko sem tik preden bi tekst uploadala, vse izgubila, ker ni bilo interneta.

Sem v sobi, naslonjena na steno, hladno je tu. Seboj imam le dvojne dolge hlače, ki pa so najtanjše, kar jih premorem. Kaj bi dala za malce toplejše hlače zdajle. In ko greš malce na sprehod in si do kolen moker, želiš prve hlače zamenjati za druge, ki so bile nekaj dni obešene čez stol. In zavonjas vonj po plesnobi. In ko jih oblečeš je čutiti vlago. Kaj sedaj, plesnive ali mokre hlače? Izberem plesni s, ki jih s fenom malce sušim na sebi. Vonj po plesnobi se sicer poveča, občutek na koži boš je boljši. Fen kmalu preneha delovati, saj je en mini, potovalni, ki deluje le nekaj minut. Zavijem se v ruto in se malce površjem. Včeraj sem izpod postelje potegnila povsem z belo plesnobi prekrite natikače. Kako neprijeten vonj, umila sem jih in obesila pod strop. Na stropu imamo dva javlja, za meter ne vemo, čemu ravno služita. Roman je na bližnjem gradbišču našel žico, ki sva jo zataknila na ta kavelj in majo moje natikače. So eni mojih najljubših, zelo udobni, usnjeni, od lanskega leta, ko bi le bilo malce sonca, da jih pregreje .

Tudi Romanov klobuk, ki naj bi ga tu čuval pred zgocim soncem, 😁, in je bil obešen oz zataknen za karniso, smrdi po plesnivem. Vsake toliko prižgeva dišečo palčko, ki jo seveda hraniva na suhem, v vrečki, da se vonj plesnobi malce zakrije. Odeja, s katero se pokrijemo zvečer, obupno smrdi. Ne tale Indija ni za razvajene princeske.

Vsi se po svoje spopadamo s temi razmerami, Roman se kar dobro drži res pa so moški malce bolj utrjeni. Morda jih je vojska tega malce naučila, malce tudi genetika Ženske pa smo malce bolj razvajene. Zase to z lahkoto priznam, ko že spomnim, kakšno komoditeto imam doma in kako jo pogrešam, a se kar držim. Nekako se znajdeš s tem, kar imaš. Sedaj sva že stari djombi , stara vojaka, bi se reklo. Tako lahko že malce uvaja a nove prišleke. Nekaj dni nazaj sta se v civilizacijo vrnili naši dve švicarki. Mama in hči, Sibile in Ana. Ana ima dvajset let in je sem prišla zaradi astme. En večer sem ji tudi jaz delala joga terapijo, sicer pa je imela cel treta usmerjen v zdravljenje astme, dihanje in ustrezna zdravila ter masaže. Mama jo je spremljala. Ko sem ju zadnji dan vprašala ali je kaj bolje, mi je Sibile odgovorila, da bo pokazal čas. Ja, treba je pogledati od daleč, spremeniti perspektivo, miniti nekaj časa. Tale zrak tu je zelo težak, zato se tu diha še težje.

V njuno sobo se je naselil Indijec, ki je precej prebile, kot nor moja Vinjeta. Sem je prišel shujšati. Malo zgubljen prve dni, kot vsak novinec, a je vsaj domačin, mu je lažje po tej plati. Navajen podnebja, pozna jezik domačinov. Pogosto išče priložnost za pogovor. Izgleda kot poslovnež, saj ima neprestano telefonske klice, takrat odide malce vstran, obraz postane resnoben . Ko zaključi se spet prismeji nazaju. S hrano pa ni ravno zadovoljen, saj je količinsko zanj premalo, zlasti pa premalo začinjeno. Navajen je pekoče hrane in za mizo izgleda prav nemočno žalosten. In naša kuharica, ki vdano skozi dež nosi pladnju na naše mize. Včasih z dežnikom za vratom, najpogosteje pa brez. Ko odloži pladenj s hrano in ga odkrije, se radovedno in s pričakovanjem zazre v nas, da pohvalimo. In tako sledi, pohvala z najine strani :perfekt, super, very good.. To kar razume. Potem še malce Postoji ob mizi, si briše roke v obleko in smejoč odide v kuhinjo. To je naša zahvala njenemu delu. Dopoldan vsi dobimo nekaj oreškov v sobe. Tri dalje, nekaj pistacij in nekaj mandljev ter indijskih oreškov. Njami! Popoldan pa dobimo še malce sadja ali sveže v iztisnjen sok ananasa. Najboljše. In vseskozi imamo v sobah vroče z zdravilno vodo. Prevreta voda z mletim zelišči. Okus ni ravno posebej dober, a smo se navadili.

14.8.

Dnevi kar hitro minevajo. Danes je že najin šestnajsti dan. Še pet dni. Ponoči spet nisem mogla spati, ob enih sem se zbudila in poslušala dež. Nekaj časa lije, se malce umiri, malce utiša, zatem je slišati skrbotanje po pločevinasti strehi v povsem neenakomerne ritmu, malo zatem pa žanru mi od daleč in nov naliv preglasi zvok kapelj na pločevinasti strehi. In če Oz. Ko res močno pada, mi kaplje padajo celo na glavo. Stavba je pokrita z opeko, ki ne tesni, tako da je zjutraj na hodniku polno luž. Sobe imajo strop, ki pa morda ne tesni dovolj. Morda pa so kriva okna, kdo bi vedel. Tako se enostavno malo pomaknem navzdol, pod odejo in čakam da mine. Že dva dni smo brez interneta, zato pišem v Google document na tablici. Trenutno sedim na stolu ga naši nadkriti  jedilnici, saj je tu kar udobno. Miza in trije suhi stoli. Moraš paziti kam sedes. Sedaj že obvladam. Pred mano je pogled na bujno rastlinje in drevesa in na razmoceno travo, desno je naša kuhinja Oz delilnica hrane, levo pa naš sosed iz sobe osem, ki ima spet telefonski razgovor. Govori v lokalnem jeziku, pa tudi če govori angleško ga je težko razumeti. Čakam Vinjeto, ki jutri odhaja, da še malo poklepetala. In pišem blog za vas😁in zase. Roman ima terapijo, jaz sem že gotova.

Meni je zdravnik predpisal tudi terapijo za lase, očitno je ocenil, da so precej v slabem stanju. Opažam, da so veliko lepši, ne rabim nobenega oblikovanja, posušim na zraku, pa so prav lepi. Se pa sušijo vse do noči, včasih se posušijo šele ponoči.

Vceraj sva srečala novo gostjo iz Francije. Uči kundalini jogo, predana Bhakti jogi, to je petju mater. Po moji oceni je mojih let in pove, da si je s petjem manter pozdravila obolelo ščitnico. To z lahkoto verjamem, saj ni prva, ki opaža ozdravitev ščitnice z vibracijami. Petje mater in ujaji diha močno aktivirata ščitnico.

Zjutraj pa sta naju obiskali najini zdravnici praktikantki. Kot dva vesela ptička, priletita v sobo in smeje vprašata kako sva. Potem se zapleteno v pogovor. Povesta, da je v provinci Paola kad močno deževje sprožilo plazove in poplave. Ljudje do kolen brodijo po vodi, šole in javne ustanove je zalila voda. Takega deževja v ne pomnijo trideset let. Mi smo res lahko srečni, da smo na hribu. Elektrike zmanjka le za kratek čas, brez interneta pa tudi preživimo.

Opažam, kako sem se povezala s to okolico in kako je, na nek način, tudi tukaj lepo, na svoj deževen način. Ko se bom vrnila domov, bo moj dom kot najbolj imeniten hotel, mnogih samoumevni dobrin tukaj ni, a občutek miru in ugodja, je tukaj prav poseben.

15.8.

Danes je 72.-ti dan neodvisnosti v Indiji, zanimivo, da navajajo kateri dan je Oz koliko let nazaj se je zgodila neodvisnost Indije. Ravno nekako po koncu 2.svetovne vojne. Ljudje praznujejo, šole so zaprte, tu v našem ashram pa je vse enako kot vsak dan. Sem na svojem zidu, le da na drugi strani, saj je del zidu moker od nenehnega dežja in strehe, ki pušča. Te stavbe niso narejene za tako deževje, zato puščajo. Naša joga dvorana je le po sredini suha, ob straneh je vanjo pritekel dež, saj so vrata nekako dva do tri cm nad tlemi, dovolj, da vanjo priteka voda. Okna na sobah  so iz dveh kril. Notranje ima pritrjeno mrežo proti komarjem, zunanje pa steklo, ki pa je temno in prepušča malo svetlobe, tako da sva kot v nekakšni temnici. Zato rada pridem na tale zidecali na teraso pred joga dvorano ali pa po sedim v naši odprti jedilnici. Razgled sicer ni ravno izjemen, so pa zanimivi ljudje, ki pristopijo. Včeraj zvečer sva opazovali starejšo gospo, ki je izgubljeno hodila mimo in se potem le ojunacila, da naju je poprosila za pomoč. Gospa nekako med 60 in 65 leti, doma iz Irske – takoj za nas originalen naglas, ni našla poti do njenega objekta. Roman ji je ponudil pomoč, da ji pokaže pot, jaz pa sem jo povabila, da prisedel. Bila je zelo hvaležna saj že cel teden skoraj ni govorila z nikomer. Bila je bolna in cel teden v postelji, prišla je sama in tudi sama v sobi. Pa še brez interneta zadnje dni. Odločila se je predhodno zapustiti ashram in oditi v toplejši predel Indije, rekla je, da k obali. Danes torej odhaja, morda no ujamem, da se poslovim. Danes odhaja tudi moja Vinjeta, saj je oče slabega zdravja Oz ne prenaša te klime. Osebno mislim, da si želi domačega udobja, saj, po slikah sodeč, ki mi jih je pokazala Vinjeta, živijo precej razkošno življenje. Težko razumem, da je tri ure vstran drugačna klima. Morda pa je, saj tam ni te bujne tropske vegetacije.

Nas ashram je nameščen na vrhu hriba, obdan z bujno vegetacijo. Vse kar prekipeva od zelene barve, rastline so ogromne, še trava je široko listna, drugačna kot doma. Cvetovi ogromni, cvetovi banano čas so sploh nekaj posebnega  in moja zgovorna soseda mi je včeraj povedala, da je v vsakem svetu sladek med, ki ga iztisnemo in pojedo. Banan je v izobilju, sedaj sem se jih že jaz preoblekla, bom jih pa skušala zadnje dni shraniti za pot domov.

Danes sem po zajtrku malce po sedela v jedilnici, Roman ni imel zajtrka zaradi terapije. Po zajtrku običajno za prosim za ingverjeve čaj, ki me res lepo pogreje. Vroč in poln začimb. Tudi zajtrk je običajno podoben vsakdan. Kokosovo mleko s plavajočimi listki za katere ne veš ali naj jih poješ ali odložišče na rob pladnja ter palačinka. Jaz dobim eno, Roman ponavadi dve. Ni ravno prava palačinka, saj je narejena brez jajc in z riževo moko. In tako jem izmenično to zvito palačinko in z žlico zajema kokosovo mleko s plavajočimi listki. In prisedel mlad Indijec. Nekako okoli 40.tih let in me smejoč vpraša, če se še nisem naučila jesti na indijski način. Radovedno dvignem glavo. Človek je videti intiligenten, izobražen in prijazen. In ga vprašam kako se jo pravilno je. Ja namaka se v mleko. Ok, pa dajmo, in res je bolje tako. Zaplete se v pogovor. Malce težko je razumeti Indija, ki govori angleško, tako da pozorno poslušam. Dela za multinacionalk in veliko potuje po svetu. Dela v Katarju, potuje pa v Indonezijo, London in ostale večje prestolnice, kjer si nabira novo znanje in izkušnje. Prejšnji teden je bil v Hamburgu, je povedal, da je vročinski val zdajle tudi Nemčijo in splošno Evropo. Je prvi, ki ve kje je Slovenija, pozna našo klimo. Potem se poslovi, ker mora preveriti e-pošto in kot sklepno misel pove, da če ga telo 355 dni na leto podpira in dela zanj, je tudi on dolžan deset dni delati zanj. Zato se vsako leto vrne sem. Da si napolni baterije, očisti telo, pozdravi neskladja v telesu, ki bi lahko vodila v kako bolezen. Je pa tudi on do grla sit dežja. Pravi, da takega sam še ni doživel nikoli.

Vsake toliko se malo ozrem naokoli, Roman hodi meditativno hojo, pravi, da mu zelo odgovarja. Ni rabil veliko, da sem ga naučila, dober učenec. Sicer pa veliko slika, le počasi gre, saj se akril počasi suši. Včasih malo po jamra, da bi bilo dva tedna dovolj. Morda res, a če imaš letalsko karto za določen dan, pač ne moreš izbirati. In mislim, da bo tale tretji teden dodal svoje v najinih terapijah. 22 dni drugačne hrane, pitja zdravilne vode, terapij in masaž in vsega, kar še nudi tale ashram, bo pustilo pečat na nama dvema.

Ampak, samo malo sončka si želim, to je vse…verjamem, da si ga želi tudi majhen kuščar, ki domuje v elektro omaroci v našem hodniku. Vsake toliko pokuka ven in se brž umakne na varno, če se preveč približam.

16.8.

Ponoči je spet lilo, tako zelo, da nisem mogla spati. Proti jutru pa se je vendarle malce umirilo. Brala sem, da je tole najhujši Monsun v zadnjem stoletju. Sedaj se malce umika in jutri naj bi za kratek čas posijalo sonce. Letališče Cochin, kjer sva pristala, je poplavljeno in naj bi bilo sanirana do sobote popoldan. Imam upanje da bo res tako, sicer ne vem kako bi se vrnila.

Sedim na postelji, hrbet imam podprt s kvaderckom za jogo, ki mi tu zelo prav pride. Za sedenje na mokrem zidu znotraj stavbe, za podpiranje hrbta v sobi, za polaganje glave na postelji , saj imam skoraj cel dan mokre lase. Po terapiji oljenja telesa in las, mi jih umijejo in tako ostanejo mokri celo do večera, saj je vlage preveč, da bi se karkoli posušilo. Tudi moja ročna  prtljaga postaja vse bolj crnikasta od plesni, ki jo potem brišem z brisačo. Zunaj se spet temni in pripravlja na nov naliv…

Včeraj sva z Romanom zahrepenela po domači hrani. Kaj bi jedla, če bi imela vse na voljo? Roman bi jedel paradižnikovo solato z mehkim kruhom, jaz pa pomfrit. In sendvič s sirom. Bo moralo še malce počakati. Saj hrana je tukaj zelo dobra, a malce pogrešam domačo hrano. Še tri noči, zadnjo noč bova preživela na letališču. Delno na avionu za Dunaj.

Včeraj je odšla Vinjeta, ni sicer šlo po planu, saj je bila cesta do Cochina, kjer živi, zaprta. Potem pa so le krenili, menda po drugih poteh. Novih gostov ni, tako da bolj sameva a z izjemo že znanih.

K večerji pride tudi starejši indijski par, ki pa ne zna prav nič angleško. Tako si kimamo, se nasmihamo, si vljudno nalivamo zdravilno vodo in se opazujemo. Gospa je izjemno obilna, Roman je komentiral , da so na njeno obleko porabili res veliko metrov blaga. Težko se pomika in previdno sede na stol. Lasje ji rastejo le nekje od sredine glave, izgleda kar malo strašljivo. Ima pa prijazen nasmeh. Gospod je tipičen ostarel Indijec sivih las, vitkejše postave, ki pride na večerjo z baterijo. Že ve zakaj, ob pol osmih je že trda tema in ker tukaj pogosto zmanjka elektrike, si preprosto prižge baterijo. Midva pa nadaljujeva v temi. Tako se lahko veliko bolj posvetiva hrani. Poskusite kdaj jesti v temi. V večjih prestolnicah imajo restavracije s popolno temo. Sicer so narejene za slepe goste, pa tudi za ljudi z normalnim vidom. Veliko bolje se okusa hrana, če izključis vid. Mi pa počnemo ob obroku še vse kaj drugega, beremo, gledamo tv, se morda še prepiramo ali vsaj prepričujejo, bijemo bitko za svoj prav in razmišljamo o problemih dneva. In hrana se ne prebavi. Jaz se pa še danes spomnim okusa včerajšnje pražene zelenjave. Kot ocvrta čebula, nekako tako. A res dobra.

Zunaj spet lije na vso moč, jaz pa sem se prestavila na moj zidec , saj so prišle čistilke čistit sobo. Sicer ravno ena briše mokra tla pod mano, a se potopom v svoje pisanje.

Nisem vam še ničesar napisala od dveh psih, ki naju pridetata vsak dan pozdravit. Izgledata kot dinga, svetle rjave barve in svetlo rjavih prijaznih oči. Prosita za hrano. Včasih prihranim kak apadam, včasih malce riža ampak sta pa vseeno malce izbirčna. Včasih potrebujeta le pozornost. Sploh psica, ki sva ji dala ime Ashrama, me je prišla dregnit v hrbet, ko sem sedela na terasi in potem pomaknila glavo pod mojo roko, da sem jo božala. Potem sva skupaj sedeli, rama ob rami in gledali kako pada dež.

Vsaka iz svojega kraljestva, vsaka s svojo zgodovino, sedanjostjo in prihodnostjo. Najini poti, sicer tako zelo različni, sta se za hip ujeli, koordinati poklopili v istem trenutku – takole sede na neki terasi sredi monsuma.

Vsake toliko dvignem pogled iznad tablice, da vidim, če je kaj novega na hodniku. Ponavadi tak čas prideta naši mladi zdravnici, malo povprašata kako sva in še malo po stojita, da si izmenjamo še kako neformalno besedo. Včerajšnja objavljena slika je nastala spontano, videli sta, da Roman riše sliko in sta se ponudili za model. Roman jima je svetoval, da raje ne, da bolje da ju slika z mobijem, oni dva pa sta pristali, da le, če bom še jaz z njima. In potem smo zadovoljno opazovali fotografijo in se poslovili.

Dež pa neutrudno lije in se izliva po premočenih tleh in poteh.

17.8. – O Ashrami, drevesu bogov in drami v Kerali

Včeraj smo bili spet brez interneta, kar me malce zbega, saj želim vedeti zlasti novice o vodah v dolini in na našem letališču. Tudi ko tole pišem, ga še ni. Ko boste tole brali, bom gotovo vedela več.

Danes pa vam želim predstaviti božje drevo Oz drevo dolgozivosti. Morda uspem dobiti latinsko ime in ga dopisati kasneje. To je ogromno drevo levo od naše jedilnice obdano s skarpico ter potko. Videla sva, da se domačini poklonijo pred njim. Ima velike malce srcaste liste, ki proizvajajo največ kisika, recimo raje največ od vseh dreves v Indiji. Morda pa tudi v svetu. Tradicionalno se vedno v bližino takega drevesa postavi tempelj. In tudi tukaj je tako. Tempelj je bil postavljen 12.9.2010, naposano na tablici na templju. Dodano je še, da je bila luna takrat v svati naksatri. Tisti, ki poznate ali se ucite djotis, veste kaj to pomeni.

Tempelj je posvečen guruju Dr Ravija, tistemu, ki mu je predal znanje o ayurveda in jogi.

Pred templjem so tri lesene stopničke, kamor marsikdo poklekne in se pokloni. Turisti pa malce radovedno hodimo okoli. Včeraj so na stopnički naredili lepo mandala iz cvetoč, ki naj bi taka ostala deset dni.

Pa se vrnem še k drevesu, drevesu s srcastimi listi. Listi se podarjajo in s tem podarimo zdravje in dolgoživost. Vinjeta mi je podarila enega z željo, da dočakam sto let. Hja, no ja… tudi manj bo dovolj 🙂

Liste se hrani v knjigi, ko pa so suhi, se tradicionalno riše nanje, ali pa ga še dalje čuvas v v knjigi, ki te večkrat pokliče k branju.

O kuščarju, ki domuje v elektro omarici, sem vam že pisala, imava pa vsake toliko obiskovalce tudi v najini sobi. Pred nekaj dnevi se je v kopalnici razkomotil velik pajek. Če se česa bojim, se bojim velikih pajkov. K sreči ga je Roman ujel v vedro in odnesel ven. Včeraj pa sva na oknu opazila kuščarja, no ja majcenega, pa vendar. Malo sta se lovila po postelji, potem pa je bilo spet vedro tisto, ki ga je zaneslo ven. Dokler ne bova našla pitona v sobi, bo še vse v redu. Pri večerji pa je pod mizo krožila miška, ne boste verjeli, Roman je zlezel na stol. Pa pravijo, da se ženske bojimo miši. Miška je tako smuknila v stavbo, pod zaprtimi vrati. Vsaj ni bila podgana.

Sicer pa budno spremljava Oz bi želela vedeti kaj več o stanju na letališču. O Danijeli vam nisem še nič napisala. Mlada Venezuelka, Roman pravi, da tako lepih oči še ni videl. Meni pa ni bila nikoli preveč simpatična, pa ne zaradi lepih oči. Pri obroku je vedno imela dolge telefonske razgovore, ki jih je spremljal glasen smeh, da je bila prav moteča. Danes sem pa malce pogrešala njen smeh, a je Kanan, to je naš office man, povedal, da je v sredo odšla in da se vedno čaka na letališču, saj je bil njen let odpovedan. Vsi leti so do sobote zvečer še vedno odpovedani. To pa zna biti sila neprijetno.

18.8.

Ze tretji dan brez interneta, pa vendar toliko novega. Vreme se je končno izboljšalo, razvedrilo, za kratek čas je posijalo sonce. Ko sem prišla iz jutranje joge, me je na stopnicah ustavil Kanan in povedal, da bo naše letališče zaprto še do 26.8. Stavba je povsem poplavljena, vsi leti odpovedani za več kot osem dni. Sonce je v trenutku izgubilo svoj sijaj. Kaj pa sedaj? Kako domov? Obljubil je da bo skušal poklicati in dobiti kako informacijo. Vmes sva imela zaključen razgovor z najinim dr. Ravijem , kjer sva dobila napotke za naslednjih nekaj mesecev doma ter za priporočena zdravila. Sledil je zajtrk, ki nama je ostal nekako med želodcem in grlom, saj sva mlela možnosti kako in kdaj priti domov. Ne veva kam poklicati, nimava interneta pa še tole indijsko angleščino je res težko razumeti. Sledili sta najini masaži, za razliko od tailadhare, to je polivanja telesa z oljem, je bilo polivanje telesa z riževo vodo, riževa terapija torej. Ta terapija zlasti hrani telo, tako je razložila naša dr. Amrutha. Da bi si skrajšala čakanje na novice o možnem povratku, sva šla v mesto Cheerpulassery.

Najela sva tuk-tuk in se odpeljala. Najin tuk-tuk je bil malo bolj sodoben, cena prevoza pa nižja, kot sta plačali Sibile in Ana, ki sta že v udobju svojega švicarskega doma. Izgleda, da ni neke fiksne tarife.. Plačala sva 160 rupij za15 minutno vožnjo. Pomeni  EUR, voznik pa je s praznim tuk-tuk odpeljal nazaj in čez dve uri prišel po naju.

Mesto je hekticno. Toliko hrupa, umazanije, pločniku bi težko rekli pločnik, saj je vse razkrito in polno lukenj. Trgovine pa polne plastike, kiča in neuporabne šare. Seveda skozi oči Evropejke. Ker sem vendarle želela nekaj kupiti in zapraviti tistih 6000 rupij, ki sva jih imela, sva  krenila v nekaj trgovinic. Vse so enake, vstopas iz ulice, levo in desno so prodajni pulti, na obeh straneh pa v grozdnih visijo izdelki za prodajo, plastične igračke in kupi nakita za ženske. Verižice, uhani, broske…. Trgovci naju takoj obkolijo, saj pričakujejo dober zaslužek. In seveda sva, Oz sem tarča pogledov. Blond in belopolta ženska, tega pač ne vidiš vsak dan. Vsi naju sprašujejo od kod sva in če rečeš Evropa, je to nekaj tako daljnega, da sva Slovenijo prihranila za druge priložnosti.

Iz bližnjih lokalov s hitro hrano je prijetno zadišalo po ocvrti hrani, veva, da se je temu bolje izogniti, če si ne želiš nakopati prebavnih težav. Želja po pomfritu la je spet oživela, uresničitev bo morala še počakati. Mesto je polno ljudi, nekateri hitijo, drugim se ravno ne mudi prehudo, matere prenašajo svoje otroke. Male deklice oblečejo kot male princeske v nabrane tilaste oblekice, nogavičke s pentljo in lakaste sandalcke. Spominjajo me na punčko, ki smo jo včasih imeli na postelji. Mnogo, mnogo let nazaj, jo je oče prinesel iz Trsta, mama pa je posteljo pregrnila s svetlečim pregrinjalom in nanj posadila punčko. Če si jo položil, nekaj povedala, tega seveda nisem nikoli razumela, me je pa veliko bolj zanimalo od kod prihaja ta glas, zato sem se nekega dne, ko mame ni bilo, odločila, da pridem stvari do dna. Ko se je mama vrnila, je bila glava punčke na bližnjem gnojišču, kar pa je ostalo od punčke pa so bile le roke in noge z lepimi sandalcki. Seveda je imela punčka dolge blond lase in belo kožo, tale mala indijka, stara nekako tri leta, pa črne lase in temno kožo. In kar mi je padlo v oči, so bile njene črne oči obrobljena s črnim kajalom ter  uhani. Najina pogleda sta se za hip ujela. Ni mi vrnila nasmeha, saj se je materi mudilo. Mi je pa nasmeh vrnila malce starejša deklica, okoli desetih let, res lepega obraza. Obe sva strmeli druga v drugo in ko je videla moj nasmeh, namenjen njej, se je brž obrnila k mami in ji pripovedovala in kazala proti meni. Mama je bila manj prijazna, manj cujecna in je samo prazno gledala vame.

Uspela sva nakupiti nekaj malenkosti. V glavnem sem nakupila darilca, kar je izgledalo tako, da sem izbirala, se potem umaknila, Roman pa je barantal za ceno. Kupila sva tudi lepo oljno lučko, ki bo krasila joga dvorano in nekaj bind, nalepki za tretje oko, lepih, bleščečih. Nazadnje sva nakupovala pri starejši indijki, ki se nama je nekako zasmilila, saj je bila prva, ki nama ni vsiljevala ničesar, zato sva plačala prvo ceno in za povrh še dobila neko malenkost.

Kadar sva prečkala cesto me je Roman prijel za roko, jaz pa sem kar zamizala saj nihče ne upočasni pescem. Tečeš preko ceste in molis, da ostaneš živ.

Sledil je povratek v najin ashram, kjer naju je čakal Kanan z neprijetno novico da ni praznega sedeža na letalih ki poletijo iz bližnjih letališč. Spet cmok v grlu.

Pa vendar smo še enkrat poklicali in nekako le našli prostor na letalu, bova pa morala dan prej zapustiti ashram, dva krat bova prestopala in v Dubaju deset ur čakala. Ampak našla se je možnost, rešitev . Kamen se je odvalil od srca. Bo pa treba počakati na končno potrditev, zato sva to noč bolj slabo spala. Kaj če ne potrdijo? Ustno potrditev sva dobila, verjamem, da bova dobila tudi pisno. Kanan je obljubil, da skoči v mesto in natisne potrditev. Ne razumem, da so odvisni le od kabelskega interneta. In res obžalujem, da nisva kupila mobilnega interneta za nekaj dni.

Neskončno se veselim povratka. Ampak tale Indija nama je segla do srca in še globlje, lahko rečem kompletna transformacija. So bili trenutki, ko je bilo hudo, naju je bilo malce strah, ampak Roman je rekel: imava streho nad glavo in hrano, ki naju nahrani. In imava drug drugega.

19.8.

Sedim v letališki stavbi letališča Coimbatore, tablico na kolenih in pišem. Okoli mene je trušč potnikov, jok nekega otroka, ki je verjetno malce utrujen. Tudi jaz sem. Ponoči sem spala morda kake tri ure, saj sem bila preveč vznemirjena zaradi odhoda domov. Internet smo dobili nekje okoli polnoči, zato je moj mobi začel nalagati sporočila s pismi in seveda sem takoj preverila kaj zamujam. Moje doma je zanimalo, če imava urejen let nazaj in kako je s poplavami. Včeraj popoldan sva končno dobila natisnjeni potrditvi, da vaši res lahko oddahnila. Komaj sem čakala, da se zdaj. Taksi sva imela ob desetih dopoldan, zjutraj pa še zadnji masaži. Med masažo sem vseskozi gledala na uro, pojdi in pol je bilo gotovo, zatem pa hitro v sobo ter na zajtrk. Zadnji zajtrk v ashramu. Prijazna kuharica nama je pripravila vrečko oreškov za pot domov. In v sobo naju je prišla vprašat, če rabiva še kaj zdravilne vode, oni ji rečejo medicated watter. Napolnila sva si bodo ko in s kovčki čakala na taksista.  Z malce zamude se je pripeljal, z udobno Toyoto. Super, bom malce drenaža na zadnji klopi. Sledilo je Ivo od najinih zdravnik, gostov, ki sva jih ujela na poti in se Fabijan. In smo krenili proti severu. Vmešamo zamenjali državo, zapustili  Keralo, domačini ji pravijo Kerla, in se mimo slikovitih mesec zapeljali na avtocesto. Po vtisu sodeč je ta del morda malce bolj urejen, rastlinje pa manj bujno, saj smo prišli izven monsunskega področja. Je pa res, da nekaj dni nazaj ne bi mogli niti na sever, saj so bile tudi te ceste poplavljene. Vendarle imava srečo.

Ob poti sva videla dve poroki, taksist nama je povedal, da revni domačini povabijo okoli petsto ljudi, premožnejši pa okoli dva tisoč in več. Wau ! Ponavadi niti ne poznajo gostov. Svadba traja dva dni. Vozila sva se mimo nekaj res lepih in razkošnih hiš, pred eno je bil parkiran  športen avto. Bilo je toliko zanimivega, da nisem spala. V oči so mi padle še razkošne katoliške cerkve. Sem sicer vzgojena v katoliški veri, ampak to razkošje marmorja in ogromnih belih kipov  device Marije in Jezusa me je res zmotilo. Takih ne vidiš v naši Sloveniji. Po ulicah pa hodijo prestradani ljudje. Blizu ene od cerkva so vladne službe delile brezplačen riž za morda edini obrok dneva. Vrsta je bila neskončno dolga. V Indiji je nekako 60% hindujec, 20% muslimanov in enako kristjanov. Ne bom sodila, si je pa težko zatiskati oči.

Po treh urah smo prispeli v letališko stavbo. Uslužbenci se mi niso zdeli prehudo prijazni, za razliko od npr od uslužbencev v Zagrebu ali v Dunaju, a bova preživela tudi to. Skozi check in imamo ženske svojo vrsto in moški svojo. Vmes je kabina z zavesti, kjer te malce oropajo, če imaš kaj nevarnega. Romana so ustavili, ker ima baterijo v kovčku in jih je skrbelo, Dani kak elektrosok. Vse je moral odpreti in potem brskajo po umazanem perilu. Tako pač je.

V toaleti sem toaleto pogledala v ogledalo. Nazadnje sem se pobarvala pred tremi meseci, takoj ko pridem domov, moram spet poskrbeti za svoj zunanji izgled. Po neprespani noči in lasmi, ki niso videli  krtače za oblikovanje las že tri tedne, nisem ravno prehudo atraktivna tule. Sem pa edina Evropejka. Letela bova eno uro do Bangalore letališča in šele potem v Dunaj. Najin let je ob 16.30.

Vsake toliko me iznad te tablice v tale popoldan pokličete glas po zvocniku in kakšen zvok, ki izstopa. Sedeži so precej neudobni zato se malce predstavljam in nameščam. Na moji desni mi pogled pritegnejo trgovine z nakitom in spominki, levo pa je prodajalna Krišna sweets, mi pa mene pritegne. Roman se je pravkar prismejal s pladnju na katerem sta dva Mesca cena in enim Vegi sendvičem.

Se javim spet kasneje.

20.8.

Ura je rana. 2.15. Sediva v letališki  stavbi v Dubaju. Spati tu ni možno. Toliko hrupa, luči in močno klimatizirana stavba. Levo od mene se trudi zaspati mlad popotnik iz Pariza, ki potuje na Bali in si na vse načine prizadeva zaspati, pa ne gre. Mimo vsake toliko prijemi električen voziček za prevoz ljudi in prtljage. Na enem od njih sva ujela arabskega šejka, ki je vozniku tega vozila mahal, kot je včasih mahal naš Tito, da naj pospeši. Zadaj pa so skupaj sedele tri mlade ženske, predvidevam da njegove žene. Zavite v burko, le močno naličene oči je bilo videti. In malce prestrašen pogled, ali pa se mi je to le zdelo. Res je zanimivo opazovati ljudi, čeprav sredi noči, gre tukaj mimo naju mnogo ljudi. Od Afričanov, celo zavitih v tradicionalna plemenska oblačila, do Arabcev, Indijcev Kitajcev itd.. Desno od mene sedi Roman, ki se niti ne trudi zaspati. Malo prej se je zapletel v pogovor z Ircem Paddyjem, starim 75 let, ki potuje po svetu. Vsak teden si nekaj prihrani. Nazadnje je bil dvanajst dni na Antarktiki, sedaj pa potuje v Novo Zelandijo. Za Antarktiko je plačal 12.000 funtov. In ko se odloči potuje. Kar tako, sam. Tako je prepotoval že, pazite, milijon kilometrov. Trdnega zdravja in svoboden kot malokdo. Bolje rečeno ne navezan na dom. It is my life, je rekel, ampak ne lajf, ampak lojf, tako izgovorijo na Irskem. Sama sicer rada vandram, sem pa tudi rada doma. Lepo se je vračati.

Tablica mi je javila, da je baterija na koncu. Nadaljujem kasneje.

Takole, tole pa bo zadnje javljanje iz Dubaja. Noč sva kar prebedela, no jaz sem morda za pol ure zadremala, Roman hodi okoli, ker sede, pravi, bi kar zaspal. Kmalu pričakujeva še zadnje kontrole in ob 7.45 je boarding.

Se javim se jutri, da strmem misli o moji Indiji.

21.8. – Spet doma

Malo pred osmo včeraj zjutraj, sva se vkrcala na najino zadnje letalo. Slabih šest ur do doma, saj Zagreb je skoraj že dom. Let je bil miren, postregli so nam z zajtrkom, res dober polnozrnat sendvič, zatem pa še s kosilom. Kosilo je bilo sicer mesno, a sem z veseljem pojedla kos piščanca in začinjen riž,  solato iz različnih zrn in sladico. Med letom se niti nisem trudila zaspati, saj je bila misel na dom vse bolj živa in neskončno sem se veselila doma.

Ko smo končno začeli pristajati, sem vključila pogled skozi kamere letala in opazovala pristanek. Malo zatem pa izhod v letališko stavbo, ki je bila ob tej uri (12.25) zelo mirna. Slišala sem lastne korake po marmornatih tleh in oči sem imela polne solz, a sem jih nekako sramežljivo skrila, čeprav vem, da bi bilo bolj zdravo izjokati se, pustiti potlačenim čustvom, da najdejo pot iz mene. Naš prijazen taksist, ki sem mu ponoči iz Dubaja poslala mail, naju je že čakal, v Brežicah pa naš sin. In še zadnje kilometre proti domu.

Doma sem imela občutek da sanjam. Pot je trajala 28 ur, spala nisem že cel teden oz. od prvih obvestil, da je Kerala poplavljena. Na noč morda tri do do štiri ure, zadnjo noč dvakrat po 15 minut. Pa vendar sem doma hitela pospravljati, prati, čistiti, pometati, brisati…zvečer se mi je zdelo, da sanjam, da ne vem, kje v resnici sem, da je del mene še v Kerali.

Noč sem k sreči lepo in mirno prespala, danes pa počasi vežem niti skupaj.

Marsikdo bi rekel, kaj sva potovala tako daleč in potem doživela kar sva pač doživela. Za isti denar bi lahko res uživala tri tedne v prestižnem hotelu na naši obali, vse to veva in nekako sem bila znotraj sebe pripravljena. Vedela sem, da potujem v preprostejšo deželo, da bo tako pot, kot same terapije, naporna. Da se je vse skupaj pokrilo še z najhujšim monsunom v stoletju, ni mogel nihče predvideti. Sva pa očitno potrebovala tako izkušnjo. In ta izkušnja je bila res drugačna in zelo dragocena. Dala nama je širino in globino, česar nama najbolj udoben hotel ne bi dal.

Tale indija naju je nekako bolj zbližala, notranje povezala. Seveda vem tudi, da se bova še vedno tu in tam besedno sprla, si šla malce na živce, se malce kujala, bila malce nezadovoljna drug z drugim,  kakor pač to doživljamo vsi pari. Ampak bova zmogla, če bo res hudo, si znava pomagati, stopiva skupaj, In to je pomembno! Res vredno.

Indija mi je dala vpogled, da nam je tukaj v tej naši Sloveniji več kot lepo. Drugačna perspektiva da drugačno percepcijo, če citiram dr. Igorja Kononenka. Ali pa to ni bila njegova modrost? Nekako jo pripisujem njemu. Čeprav vem da je njegova najbolj znana teza, da sta objektivna znanost in subjektivna duhovnost  komplementarni.

Kakorkoli, drži, da vedno prav pride drugačna perspektiva. Ponavadi to modrost uporabim, če skušam opisati kaj nam da meditacija, zakaj meditirati, seveda pa drži za vse, kar nas obdaja. Če pogledaš dol iz letala, so naše hiše kot pikice, ljudje pa mikro pikice, ki nosimo v glavi ogromne probleme. Če bi gledali naša življenja, je to dan muhe enodnevnice vpet v veliko večjo ero, ki nam sicer ni vidna, otipljiva, predstavljiva. In ti ljudje iz Kerale,  so precej bolj zadovoljni, pripravljeni sprejemati, kar jim narava ponudi, čeprav tudi izjemne neljube okoljske razmere. It is in Gods hands, pravijo. Skozi oči Evropejca morda malce premalo proaktivni. Morda pa mi skušamo preveč usmerjati, se premalo prepuščati, biti pripravljeni sprejemati (tisto, česar ne moremo spremeniti). In ob tem izgubljamo ogromno energije!

Morda sem se naučila biti malce bolj potrpežljiva, stopati z malo krajšimi in zanesljivejšimi koraki dalje, morda sem nekje v južni Indiji odložila breme prevelikih pričakovanj in si oprtala več zadovoljstva in več hvaležnosti za vse, kar imam tule. In ker sem svoje plesnive natikače zadnji dan nesla v koš, moram sedaj noge oz. sebe obuti v nove čevlje. Kako simbolično!

Naučila sem se tudi konkretnih znanj, imam veliko idej kako obogatiti jogo, ki jo vodim, joga terapije (z elementi shiatsa), sedaj oba z možem obvladava tradicionalno abhanga masažo, saj sva jo prejela skoraj vsak dan, čeprav bo to le za naju. Tudi terapevti, ki so nama jo izvajali, so se je učili le preko prakse, kar lahko midva doma nadaljujeva drug na drugem in se popravljava. Teoretično znanje ayurvede, ki sem ga imela, sedaj znam lepo povezati s prakso.

Ljudje, zaposleni  v tem ashramu, so izjemno prijazni, uslužni, pripravljeni pomagati. Delo res opravljajo s srcem, vsi izjemno spoštujejo dr. Ravija, vidi se jim, da radi delajo, kar delajo, da res verjamejo v svoje delo in poslanstvo. Domov sva prišla tudi z vrečko zdravil (dopolnil prehrani) z opisom priporočene prehrane in življenjskega stila tukaj, učinki samih terapij na telo, pa bodo vidni čez nekaj časa, nam, je rekel dr. Ravi. Tudi to bo pokazal čas.

Naj se na tem mestu poslovim. Tole pisanje mi je veliko pomenilo, hvala za potrpežljivost, hvala, da ste prebavili vse manjkajoče vejice, vse manjkajoče šumnike in sičnike, napačne besede, ki so ušle izpod dotika s tablico ( in jih ni bilo malo). Pogosto sem pisala kar na mobi. Danes pišem s tipkovnico. Luksus.:)

Prilepila bom že nekaj slik, da bo zgodba dobila novo, slikovno dimenzijo.

Hvala, da ste bili z mano!

Osti jarej!

(V prevodu: Ostani mlad, ostani ploden, plodovit – 2500 let star slovenski pozdrav)