Letni časi prinašajo ciklične spremembe, mi poznamo štiri, v vedskih časih, pa jih je bilo šest, vsak letni čas pod vladavino enega oz. dveh planetov, kot arhetipov, ki budijo principe v nas: občutke nežnosti, ljubezni, energičnosti, samozadostnosti, nam pomagajo, da smo komunikativni, da globlje razumemo sami sebe in svet okoli nas in nas včasih s trdo roko učijo. Vsak od teh mističnih planetov, ki v jeziku vedske astrologije postanejo Grahe, vlada delu v letu.
Saturn (Sanaiscara), planet, ki daje najtežje lekcije, ki nas uči odvezovati se od vsega, na kar smo se morda preveč (na)vezali, nam je vladal od 20. januarja do 18. marca. Učil nas je biti asketski, nas hladil z mrazom zime in nas učil, da narava okoli nas (navidezno) umre, gre vase in živi od sokov in zalog, ki smo si jih nabrali v plodnejših časih. Torej približno do takrat, kadar se tudi po našem koledarju začenja pomlad. Tedaj se Saturn umakne in svojo vladavino prepusti izjemno dobrohotnemu planetu: Veneri – Shukri. To je Graha, ki po tradiciji prinaša dež, torej zalije zemljo, ki jo je že pričelo ogrevati sonce in tako pričenja poganjati novo življenje, obilica novih rastlin, ki nas bodo razvajale s svojimi vonji in lepoto pisanih barv. Nas zapeljevale in tudi v nas budile občutke ljubezni. Na Gregorjevo, sicer po našem koledarju 12. Marca, takrat se ženijo ptički, takrat se pričenja buditi ljubezen, saj Venera že pošteno trka na vrata in priganja Saturna, da ji preda svojo vladavino. In ravno dež, ki se prične bleščati če nanj posije sonce, ustvari prelepo barvito mavrico, in ravno barvitost je tista, ki nas zaslepi in zapelje, da se vzradostimo ob lepotah, ki jih zagledamo okoli sebe. V tej igri pomladi seveda igrata pomembnejšo vlogo še dve grahi : Sonce in Luna kot oče in mati. Luna ali Chandra, ki jo vasak več lahko opazujemo na nebu, kako se znova in znova debeli in se tanjša, včasih polna, včasih prazna, nevidna našim očem, pa vendarle vseskozi prisotna, ki vpliva na naše morje in še na mnoge procese v nas samih, saj je naša glavna sestavina voda – ki jo luna tudi predstavlja. Vpliva na nas in na vso vegetacijo na naši zemlji. In Sonce – Surja, kralj, sin samega Boga, ki daje luč, svetlobo in nas greje, kakor ogreva tudi našo zemljo, da lahko iz semen poženejo rastlinice. On je tisti, ki nekako krovno nadzoruje naše letne čase. Njegovo telo je iz ognja, ki je neobhodno za naša življenja.
In ravno Soncu je posvečen sklop asana Surya Namaskara – pozdrav soncu, s katerim jogiji pozdravljamo to sonce na nebu, ki vsak dan prežene temo noči (neznanja), pa tudi sonce v nas samih, ki je center našega notranjega sončnega sistema, ki ožarja našo notranjost, usklajuje letne čas znotraj nas samih. Znotraj nas domuje oz se izraža tudi skozi 6. Čakro, skupaj v paru z Luno, ki nam daje notranji vid, svetlobo in sposobnost, da vidimo stvari v pravi luči. Da vidimo pravo resnico in ne zgolj da gledamo. To je osnovna pravica, ki izhaja iz naše šeste čakre. In kje bi lahko domovala Venera, če ne v srcu? Seveda naše srce je pravo domovanje naše Venere, naše slubezni, naše pravice ljubiti:
Odprimo torej srca pomladi in Veneri, da bo zableščala v nas in skoz nas!
