Pozno poletje je. Dan se nagiba k večeru, sonce se utaplja nekje za obzorjem. Veter glasno tuli in zavija okrog dreves, ki upogibajo svoje veje in kljubujejo času. V zraku je čutiti nekaj novega, nov vonj, nova doživetja, novo energijo. Nekje v daljavi.
Prezgodaj za jesen in prepozno za še eno poletje…pa vendar veter nosi spremembe. In spremembe začutim tudi v sebi..le kaj mi prinaša nov čas, po čem diši..mi prinaša kaj lepega ali morda nove izzive. Se morda tudi v meni nekaj poslavlja? Je nekaj, kar želim zadržati, kozarec, ki ga nisem izpila do dna in želim zašepetati: ne še, prezgodaj je še in slutim odgovor..čas se izteka, izpusti. Za trenutek postanem, se ujamem v misli da želim zadržati, obstati in iti morda še malo po isti poti, še en krog, pa vendar nek drug glas v meni me vabi naprej, kot da hoče pogledati kaj ga čaka za ovinkom….del otroka v meni hoče odkriti novo igračko, ki jo je moj svet pustil zame, kot dobri dedek mraz na božično jutro. Le kaj je notri..in zadrhtim v veselem pričakovanju. Rada imam tega otroka v sebi, ki se veseli novih stvari in skušam pomiriti in nagovoriti tistega, ki bi obstal v kokonu poletja, ki se izteka kot pesek v peščeni uri. Nekdo, ki se boji novega in želi ostati na varnem, ki se vedno težko prilagaja spremembam in se ozira nazaj v čas, ki je minil, v korake, ki sva jih skupaj prehodila. Kot starec, ki živi le še za spomine. Ker ve, da bo nekoč tudi zanj prišlo zadnje jutro, in bo dan umrl v zadnjem večeru.
Kako pomiriti, kako nasititi obe osebi v meni, oba pola. Enega, ki se radosti vsega novega, ki nemirno cepeta, ko veter napove nekaj novega, ki vedno gleda le naprej in se zato spotakne v kamenček na poti. Samo zato, ker pogleda ni spustil na del, kamor je stopila noga. In drugega, utrujenega od sprememb, od neskončnih poletij, ki jih je videl umreti, od poti, ki se končujejo in koraka, ki stopa naprej.
Veter..spet mu prisluhnem, ko se dan poslavlja. Mimo mene zapleše porumenel list drevesa..je to poraženec ali zmagovalec? Nekdo, ki je prehitro zapustil vejo, ki mu je zgodaj spomladi dala življenje in ga zibala skozi toplo pomlad in dolgo poletje ali nekdo, ki ve, da je njegov čas mimo in želi dati prostor novemu…Lahko mu dam oba imena, se tiho nasmehnem v sebi. Prav tako lahko nagovorim starca v sebi, da poda roko otroku. Starec preda modrost otroku in otrok preda radost starcu.
In se združita v koraku, ki tega pozno poletnega dne stopa v večer, ki mu bo sledil nov dan. In ko znova prisluhnem, ne slišim več vetra. Umiril se je, izginil v globinah gozdov, zelenih planotah travnikov in z večerno zarjo pobarvanim nebom.
Preteklost je podala roko prihodnosti in vse je spet na svojem mestu. Čutim sproščen dih v sebi in v pričakovanju novega dneva zaprem okno in spustim pogled pred sabo na tla in ga povlečem globoko vase, da še bolj začutim in doživim ta večer in ta trenutek, kajti to je edino kar v resnici imam.